Družba, v kateri dva raziskovalca, ki zase pravita, da sta neodvisna, pozivata poslanca, naj odstopi, ker je na seji parlamenta ‘prekoračil mejo zakonitega izražanja svojega mnenja’, je res nekaj posebnega. Jožef Jerovšek, pravita Anton Komat in Gorazd Pretnar, naj bi zagovarjal liberalizacijo pesticidov, Slovence, ki se zavzemajo za zdravo hrano in okolje, čisto pitno vodo itd. pa naj bi obdolžil šarlatanstva. Še več, ocenil je, da so ‘enako nevarni kot islamski fundamentalisti’.
Kaj vse je omenjeni poslanec že povedal bodisi v parlamentu bodisi v njegovem preddverju, ko je ustrežljivo dajal izjave sedmi sili! Zakaj ga nista prijavila, ko je opoziciji zabrusil, da je interpelacija proti kulturnemu ministru ’solata’, ko pa je vendar jasno, kakšna je solata na slovenskem, pa četudi pridelana s pomočjo pesticidov? Če že ne želita po nepotrebnem delati reklame sebi, jo bosta Jerovšku zagotovo, saj ima poslanec vendar pravico do svobode govora in do svojih misli, kakršne koli že so. Kaj potem, če jima niso všečne, ko pa so gotovo prijetna glasba za ušesa ljudi, ki so mu na volitvah zaupali svoj glas. In lahko sta prepričana, da mu ga bodo na prihodnjih tudi.
Je pa za to družbo, ki morda ni vselej prizanesljiva do poslancev iz manj razvitih okolij, pohvalno vsaj to, da se za ohranjanje slovenskega jezika zdaj bojujejo tudi sindikati. Če predsednik največjega sindikata začuti potrebo, da zbere novinarje in jim pojasni, kako je materinščina ‘pomemben del slovenske kulture. Kaj se bo z njo dogajalo v prihodnje, je v prvi vrsti odvisno od nas, državljanov in državljank Slovenije,’ mi postane toplo pri srcu. Kdo bi si mislil!?
In lepo je, da nas na to spomnijo tisti, ki se vsak dan neustrašno bojujejo za pravice odpuščenih, okradenih in razžaljenih delavcev. Morda ne dovolj uspešno, zato pa gotovo v brezhibnem slovenskem jeziku.
