Vsaj 400 gramov sadja in zelenjave je treba pojesti na dan, priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Slovenci po statističnih podatkih iz leta 2002 na dan povprečno pojemo 191,5 grama sadja in 158 gramov zelenjave. Inštitut za varovanje zdravja priporoča, da bi morali pojesti za 15 odstotkov več sadja in kar za 30 odstotkov več zelenjave. Ker v Evropski uniji v skladu s priporočili WHO dovolj sadja in zelenjave pojedo le Grki in Italijani, je evropska komisija v svojem predlogu za reformo sektorja sadja in zelenjave predvidela tudi ukrepe, s katerimi bi morali predvsem šolarje navaditi, da bi jedli več sadja in zelenjave.
Spodbudno, toda komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel ni imela pravega odgovora, kako otroke prepričati, da je to dobro, če sta sadje in zelenjava čedalje bolj brez okusa. Dejala je le, da je treba jesti sezonsko sadje in zelenjavo. Jagode in paradižnik poleti, pozimi pa je sezona recimo za zelje. Kakor opažam, v slovenskih trgovinah tudi ta recept ne bi pomagal. Paradižnik je enako umeten, ne glede na to, ali ga kupim poleti ali januarja, jagode prav tako. Tudi sveže sadje in zelenjavo na policah slovenskih trgovin vidim redko, vse je nekako zmahano od transporta in skladiščenja. Če hočem boljše, moram na tržnico, pa še to ni dovolj, če ne poznam branjevk. Biološko pridelanega sadja in zelenjave je v Sloveniji še zelo malo.
Nekdanja ministrica za kmetijstvo Marija Lukačič je ocenila, da je kmetov, ki se odločijo za takšno pridelavo malo, ker je veliko ročnega dela, zato se mora s tem ukvarjati celotna družina. Se strinjam. Ne strinjam pa se, da je to glavni razlog za majhno število bioloških kmetov. Marsikdo bi se za to odločil, samo če bi dobil pravo spodbudo. Na Štajerskem in Prekmurju veliko ljudi hodi delat na polja in vrtnarije v Avstriji. Po cele dneve delajo z motiko, na roke pulijo plevel, obirajo kumare in podobno. Pa ne za prav veliko denarja.
Marsikdo, ki zdaj gara za strojem v tovarni, pa nikoli ne ve, kdaj bo dobil tistih 350 evrov na mesec, bi se po mojem mnenju odločil za biološko kmetovanje. Marsikatera opuščena kmetija bi spet lahko oživela. Namesto, da država spodbuja kmete k industrijski pridelavi z vedno večjim hektarskim donosom in kupovanju vedno novih traktorjev, bi dolgoročno bilo po mojem mnenju smiselno razmisliti o privlačnejših spodbudah za biološko kmetijstvo. To bi bilo tudi v skladu s strategijo EU.
Marsikdo sploh ne ve, kako diši jabolko, pridelano v neškropljenem sadovnjaku, pa paradižnik z domačega vrta. Ko ga dobim na mizo, vsaj jaz ne razmišljam, da ga moram pojesti, ker mi to priporoča WHO ali Inštitut za varovanje zdravja.
Berem z embalaže: Bio zelenjavni sok, pridelano v ekološkem kmetijskem okolju, polnjeno v Nemčiji za … d.o.o.. 0,75 litra, z znakom EKOLOŠKO KMETIJSTVO, za 1,59 evra. Sok je res dober, malo me muči dvom, kje v Nemčiji je mogoča bio pridelava, ampak naj bo.
Ne vem, koliko je tukaj marža trgovca … d.o.o., ampak Natur pur očitno ne more biti za vsakogar. Kar na drugi strani hkrati pomeni, da bi tisti, ki bi se s tem ukvarjal, od tega lahko živel bolje kot od industrijskega kmetijstva.
Tukaj Slovenija, vlada, trgovci, živilska industrija – sama nima moči – niti gmotne niti simbolne – da bi veliko storila. Vsaj po moje. Potrebna je sprememba CAP.
Se strinjam, da je glavni problem skupna kmetijska politika (CAP), na račun katere veliki kmetje in največji prehrambni koncerni pobirajo milijarde evrov. Je pa v tej CAP na voljo tudi kar nekaj denarja za biokmetovanje. Če znajo Avstrijci potegniti od tam kar lepe vsote za svoje gorske kmetije in tudi biokmetije, pa Nemci tudi, bi lahko tudi Slovenci. Kolikor vem, so biokmetje organizirani, a še zdaleč ne tako kot klasični kmetje, ki pa imajo odločilen vpliv na kmetijsko ministrstvo.
Naj še dodam: V Sloveniji imamo po podatkih kmetijskega ministrstva zdaj 1880 bioloških kmetij, kar je 2,4 odstotka vseh slovenskih kmetij. Biološki kmetje obdelujejo 23.553 hektarov ali 5 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč, ki so obdelana.
Ekološke subvencije za njive/poljščine so v zadnjih dveh letih znašale 463 evrov na hektar, za vrtnine na prostem 548 evrov na hektar, vrtnine v zavarovanih prostorih 590 evrov na hektar. Za oljčne nasade in sadovnjake, vinograde, hmeljišča, drevesnice v biološki pridelavi je subvencija znašala 800 evrov na hektar, za travniške visokodebelne sadovnjake 295 evrov na hektar in travinje 232 evrov na hektar. Analize, kaj ta subvencija pomeni glede na stroške, ki jih ima biološki kmet, nimam.